Moram najprej priznati, da že nekaj let nisem bil prav resno na Hrvaškem. Navadno sem bil na nekaj kratkih enodnevnih izletih v Istri, ko je težko kaj resnega spiti, saj je potrebno še varno pripeljati nazaj domov. Že nekaj časa sem si želel Hrvaško obalo spoznati bolj temeljito, še posebej s kulinaričnega in enološkega stališča. S soprogo sva se odločila, da nekaj dni preživiva v Splitu. Eden od ciljev je bil spoznati hrano v tamkajšnjih restavracijah v centru mesta. Pa ne mislim na najbolj razvpite restavracije, temveč na tisto, kar radovednemu turistu ponuja center Splita. Restavracije sva izbirala glede ne njihov ambient, domiselnost pri hrani in glede na bogastvo vinske karte, predvsem pa sva iskala restavracije, ki bi naju pritegnile celovito.

Moram priznati, da sem imel s hrvaškimi restavracijami do sedaj bolj slabe kot dobre izkušnje. Poznal sem nekaj res dobrih restavracij, nekaj precenjenih in tudi nekaj “pasti za turiste”. Celovito pa o njih nisem imel najboljšega mnenja. Ob obisku Splita in njegovih restavracij sem bil zelo pozitivno presenečen in navdušen nad ponudbo. V dosegu nekaj korakov znotraj starega centra je toliko restavracij, da je bilo težko vsak večer izbrati drugo.

Tule sicer ne bi pisal o restavracijah, ki sva jih preizkusila (Pikulece, No Stress, Diocletian’s Wine Bar), temveč predvsem o vinih, ki sva jih poskusila. Tudi vina so bila zelo pozitivna presenečenja. Gotovo je bilo tako tudi zaradi mojih dotedanjih predsodkov o dalmatinskih vinih, ki so se mi zdaj dokončno razblinili.

Crljenak kaštelanski (Plavac mali kaštelanski)

To vino sem si že dolgo želel poskusiti – saj poznate zgodbo o izvoru Zinfandla, ne? Dalmatinski Zinfandel (Crljenak) je res zelo podoben ameriškemu Zinfandlu, le da je bolj robusten, manj rafiniran, ima več referenc na dalmatinsko zemljo, čuti se dalmatinsko tradicijo vinarjenja. Vsak ljubitelj Zinfandla ga mora poizkusiti!

Malvazija, Uroboros Trapan (Istra)

Predsodke sem imel tudi glede malvazije – najbolj pogosto sem nanjo naletel v restavracijah slovenske Istre, kje imajo za hišno belo vino skoraj vedno neko malvazijo – saj jo poznate, ne? Močne kisline, napad na brbončice in nos, kar kliče po mešanju z vodo. Istrska (hrvaška) malvazija, ki sem jo poskusil v Splitu, je imela enako osnovo, kot opisana hišna bela vina, le da je bila mnogo bolj rafinirana, kisline prijetno zadušene, svežina pa še vedno prisotna. Ko sem naročil tole istrsko malvazijo, me je natakar sicer očitajoče opomnil, da bi moral poizkusiti kakšno dalmatinsko belo vino, ampak je bil z mojim pojasnilom potem kar zadovoljen in mi je ponosno prinesel istrsko vino.

Preberite o hrvaških vinih iz Istre: Hrvaška vina, Istra

Dingač, Nikolica (Pelješac)

Penina Tomac Millenium, brut (Plešivica)

O tej penini bi moral pisati na začetku, sem jo pa pustil za konec, ker je bila najbolj prijetno presenečenje. Naročil sem jo malo skeptično, v smislu “no pa da vidimo”. Natakar mi je pojasnil, da je penina narejena tik ob slovenski meji, nekako na pol zračne črte med Zagrebom in Metliko, v bližini Jastrebarskega. Sploh nisem vedel, da tudi tam pridelujejo vino. V glavnem: penina Tomac Millenium je bila sveža na nosu (kot pravi šampanjci), bistra in polna mehurčkov (kot pravi šampanjci), prijetno blaga na okusu, vendar z dovolj sledov grozdja in drugih priokusov. Kot celota gre za zelo prijetno penino, izdelano po tradicionalni metodi (vretje v steklenici). Priporočam!

Takole pa je izgledala najina miza skoraj vsak večer: